[ Knjižni namig pošilja Sagy Maayan ] Jakob von Gunten prispe na institut Benjamenta z enim samim samcatim ciljem: znebiti se svojega aristokratskega ozadja in postati niče. Preprosto niče, ena velika ničla, ena pika človeške eksistence, brez vsake obveze do vedenjskih kodeksov moderne družbe. Želi biti nekdo, ki svojemu okolju služi skromno in po svojih najboljših močeh. Institut Benjamenta, ki izobražuje svoje študente v sluge, počasi umira: študentov je bore malo, samo en učitelj – vsi ostali so na skrivnosten način izginili – in edina ura, ki poteka vsak dan, je namenjena ponavljanju. Kljub temu je Jakob vzljubil ta institut, občuduje svojega ravnatelja, lepega učitelja in celo svoje študijske kolege. V svojem prostem času zapisuje svoje misli, svoje izpraznjene sanje in hrepeni po trenutku, ko bo končno iz šole poslan v služenje svojemu novemu gospodu. Kljub precej nepremičnemu dogajanju, uspe Walserju bralca hipnotizirati. Junakov tok misli se zdi velikokrat zmeden in nelogičen, vendar nadvse precizno zrcali njegovo duševnost. Knjiga, ki je bila napisana v letu 1909, je v veliko pogledih opis »sveta od včeraj«, ki se konča z izbruhom prve svetovne vojne; vendar ne gre za pesem koprnenja, temveč veliko bolj za slovo od sveta polnega nečimrnosti, v katerem je bilo težko živeti. Moški, ki je to knjigo napisal, se je nedvomno počutil kot žrtev družbe, ki svoje člane zasipava s strogimi predpisi, pričakovanji in kompleksnimi sistemi nesmiselnih fraz prijaznosti. Bil je poln gnusa pri pogledu na vso odtujenost in hinavščino, ki ju je redno srečeval v salonih, kamor so zahajali evropski aristokrati in kjer sta bili moda in morala visoko cenjeni, ne da bi ju dejansko udejanjali.  Tako ni nobeno presenečenje, da sta Kafka in Musil imela Roberta Walserja za vir inspiracije, vendar njegova usoda ni bila tako srečna kot usoda pisateljev, na katere je vplival. Walserjeva osebna zgodba spominja na zgodbe njegovih junakov. Tako kot oni je tudi sam občutil izgubo, izločitev iz svoje okolice in poželenje biti odvezan od sveta socialnih obveznosti. In dejansko:Ne dolgo po dokončanju svojega zadnjega romana si je Walser sodil sam s popolno anonimnostjo: sam se je napotil v neko švicarsko psihiatrično bolnišnico, v kateri je ostal približno trideset let; in nikoli več ni napisal niti besede. Če beremo zgodbo vajenca Jakoba von Guntna, ni mogoče prezreti tega biografskega detajla, kajti tudi on se je prostovoljno odpovedal pripadnosti višjemu družbenemu sloju in se boril proti lastni volji pokoriti svojo nečimrnost in osebnost dokler nista bili popolnoma izbrisani. Ta kratek roman se bo vsekakor dotaknil svojih bralcev – kot uresničljiva samoprerokba in tudi kot fikcija. 

[ Informacije ] Walser, Robert : Jakob von Gunten. (original language: German) מגרמנית: אילנה המרמן. עם עובד , תל אביב , 1989 . ISBN: 965-0639-13-4.